Ali duhovi obstajajo? – resnična zgodba o videnju

0

Vsi se sprašujemo, kaj se zgodi z nami, ko umremo. Ali še obstaja kaj po smrti? Ali naša duša zapusti telo in živi nekje, nam v neznanem svetu? In ali tukaj na zemlji po smrti ostane kakšen delček naše energije? Ali duhovi obstajajo?

Na te in podobne stvari pa obstaja veliko odgovorov, ki peljejo do še več dodatnih vprašanj. Zato bomo o tej temi razpravljali in si na vašo željo tudi izmenjali izkušnje s paranormalnim.

Ali duhovi obstajajo?

Tudi sama si že od otroštva postavljam ta vprašanja – ali duhovi obstajajo… in podobna ter nanje iščem odgovore. Že kot otrok sem opazila, da sem duhovno bolj odprta. V svojem življenju sem doživela številna srečanja z duhovi. Zato verjamem v trditev, da ko umremo, del naše energije ostane prav tukaj, na zemlji. Verjamem, da okoli nas obstajajo dobre in slabe energije, da duše zapustijo telo in gredo v tunel za tisto prečudovito svetlobo. Nekatere pa iz nekega razloga ostanejo ujete, tukaj na zemlji. Pa naj bo to zaradi tega, ker so umrle nasilne smrti ali pa zaradi nenadne smrti in si zdaj želijo ugotoviti, kaj se jim je pripetilo. Včasih pa enostavno ne morajo zapustiti tega sveta, predvsem pa ne svojih bližnjih.

Videnje duha – osebna izkušnja

Na deželi, kjer sem preživela vse svoje otroštvo, so moji starši imeli zelo dobre prijatelje. Vsak konec tedna smo skupaj z njimi preživljali čas, zato ni čudno, da sem se pri njih počutila kakor doma. Starše od naših družinskih prijateljev sem vzela za svoje stare starše, saj sem pri njih skupaj z njihovimi otroci – 4 dekleti, preživljala tudi vse svoje poletne počitnice. Spomnim se nekega žalostnega poletja, ko je dedek, ki sem ga vzela, kot za svojega, preminil. Vsi smo jokali.
V tistem času je bila navada, da dokler niso prišli ljudje iz pogrebnega zavoda, je pokojnik ležal doma. Okoli njega so bile prižgane sveče, okna pa so bila zagrnjena s temnimi zavesami. Sveče so bile edini vir svetlobe. Kmalu je nastopil čas, da pokojnega odnesejo na pokopališče. V živo se spomnim, kako so pogrebniki zaprli krsto in kako smo jim, skupaj z ministranti, duhovnikom in sorodnikom, v povorki sledili do pokopališča, kjer je bil pogreb. Po žalostnem pogrebu smo se odpravili v bližnjo gostilno, posedli smo se in čakali postrežbo. Sedela sem zraven svojega strica in mame, za mizo, kjer si lahko videl skozi okno.

Vsi starejši so se pogovarjali o pokojniku, jaz pa sem le zrla skozi okno. Zunaj se je večerilo, zato se ni videlo prav veliko, svoj pogled sem umaknila iz okna in se kmalu zopet zazrla skozenj. Takrat pa sem videla senco moškega, kako lebdi pri oknu in nas opazuje. Za hip sem se ustrašila in pogledala stan. Po nekaj sekundah sem se opogumila in znova pogledala skozi okno, moška senca pa je še vedno lebdela pri oknu. Obrnila sem se k stricu in mu šepnila, da nas skozi okno nekdo opazuje. Stric je pogledal skozi okno in skočil s stola ter ves vznemirjen dejal: ”Lovro se je prišel posloviti od nas.”
V istem trenutku smo se vsi dvignili iz stolov in pohiteli, da bi ga videli. In res, ko smo prihiteli iz gostilne je duh dedka Lovra lebdel nad koruzo. In kakor, da nas bi senca opazovala, je tam na njivi obstala. Nato pa je stric pomahal senci in zavpil: ”Naj ti bo lepo in imej večni mir.” V tistem trenutku je senca švignila proti pokopališču in izginila. Starejši so potem še dolgo v noč razpravljali o videnem, otroci pa smo ob poslušanju zaspali na topli peči.

 

Pusti odgovor

Vaš Email ne bo prikazan